Mitja Šorn

V četrtek 2.9 ob 21.25 bo na TV SLO1 v oddaji Na lepše predstavljena pot skozi skalni labirint Hladnik. Vabljeni k ogledu.

Z Mitjem sva se dobila ob 7.30 zjutraj na Dovškem križu, saj je on spal na bivaku II, jaz pa sem prejšnji dan vodil in sem prišel iz doline. Po grebenu sva sestopila do najnižje točke in se spustila v Amfiteater. Od tam sva se po gredi in želbu povzpela v škrbino med 3 in 4 stolpom. Tako sva prečenje začela na 4 stolpu, na katerega pa ni tako enostavno priti kot piše v vodničkih. Nadaljevala sva do petega in se spustila v škrbino pred šestim stolpom. Od tu je samo še en zoprn prestop in lažje plezanje do vrha Široke peči.

Na vrhu je bilo letos 11 ljudi, poleg tega pa se nas je danes vpisalo še šest, kar velika številka glede na dan sredi tedna in obisk s katerim se pohvali Široka peč. Štirje so sestopili po normalnem pristopu in se na Dovški križ povzpeli po smeri najinega prihoda, midva pa sva tja nadaljevala po grebenu. Skala v tem delu je prav dobra in ne spominja veliko na prvi del prečenja, tako da smo bili na Dovškem križu spet vsi skupaj.

Sestop z Dovškega križa in sploh navzol od bivaka II pa je tako ali tako eden redkih, ki hitro minejo.

Še slike:

Ko me je klical Mitja in rekel, da bi šel na sedlo Vrh Osojnika in čez Veliki Pihavec na Obljak najprej nisem točno vedel kam hoče. Ko sem malo pobrskal po spominu sem se spomnil, da je tod hodil že David in da je v zvezi s temi vrhovi omenjal najlepši greben v Sloveniji. Pobrskal sem po literaturi, se pozanimal pri Davidu in v soboto sva krenila na pot.

Dostop je pravi trentarski, poti slediš do lovske koče na planini Bukovec, malo pod njo pa zaviješ v korita in se skozi visoko travo prebiješ do doline Dolič. Po njej pa na sedlo vrh Osojnika, ki ga od avta dosežemo v dobrih 3 urah.

Tu se nam odpre pogled na najtanjši greben v Sloveniji in zamisilmo se, kako ga bomo prečkali. Nama je pot pokazalo več kot 50 gamsov, ki sva jih prepodila iz Doliča na greben. Sledimo njihovim stečinam in v zelo izpostavljeni hoji s kratkimi plezalnimi mesti dosežemo Veliki Pihavec. Sestop iz njega je najzahtevnejše mesto, ki pa nam ga olajša 25 metrski spust po vrvi. Nadaljevanje ture do Obljaka je podobno začetku, lepe gamsje stečine in obilica Planik. Za prečenje potrebujemo 3-5 ur.

Sestop pa je zopet poglavje zase, trave so zares strme in okrog 3 ure se prebijamo po svetu, ki po strmini spominja na kakšno lažjo steno, le da je tu ves poraščen. Na srečo nam ga v gozdu olajša stara pastrirska pot.

Greben zares spada med najlepše v Sloveniji, izpostavljenost je velika, težavnost ravno obratno sorazmerno majhna. Na njem pa je pravo bogastvo rož in gamsov. Je pravo nasprotje resnobnemu vzdušju martuljških gora, z njimi pa se z lahkoto kosa z osamljenostjo, divjostjo in izpostavljenostjo.

Pa še nekaj slik:

Ko se mi je že zdelo, da se Triglavi po normalnih poteh iz vseh strani kar ne bodo končali je prišel čas za turo, ki sva jo načrtovala z Zorko. Do Oltarja sva pristopila iz Vrat v dobrih 4 urah in v naslednji uri in pol dosegla Visoki Rokav. Od tu je svet malo težji in do Škrlatice sva potrebovala nekaj več časa. Sestop iz Škrlatice pa je že sam po sebi dolg in odvečen. Za turo sva potrebovala skoraj 16h. Že med turo mi je Zorka omenila, da me bo poklical še en gospod in res sem že čez slab teden drvel čez greben z Jovanom. To je bil že moj tretji obisk grebena v slabe pol leta, Jovan pa je odlično pripravljen in tako sva do Škrlatice porabila toliko časa, kot ga navadni smrtniki po poti.

Za ponavljalce kratek opis grebena, kot se ga lotim jaz. Iz Oltarja kmalu na stran Bivaka II in tudi zelo nizko pod grebenom vseskozi navzdol v škrbino med Oltarjem in Rokavom. Od tu navzdol po melišču na stran Velike Dnine, približno 40 metrov in prečnica čez dve grapi, po razu in rahlo proti desni navzgor na greben, po katerem smo kaj kmalu na Rokavu(1-2h)

Iz Rokava navzdol po grebenu do 2 klinov za spust in spust po vrvi(21 m), možen tudi obvoz spusta po JV strani. Financarje obidemo po isti strani, nato pa vse stolpe, razen predzadnjega preplezamo. Lotimo se jih malo levo, malo desno, nekatere pa kar naravnost. Spust(k, 8m) je obvezen samo iz zadnjega stolpa v škrbino med njim in Škrlatico, pa še tega se da obiti, vendar je obvoz kar zamuden. Na Škrlatico splezamo po odlični skali skoraj naravnost navzgor. Za ta del porabimo 2-3h.

Težavnost grebena v opisani varianti ne presega III stopnje, skala je solidna na težjih mestih do mestoma slaba na lažjih. Opremljenih je nekaj spustov, drugače klinov ni in tudi možnosti za njihovo nameščanje so slabe. Grebena se lotite, če ste popolnoma suvereni v plezanju IV stopnje ali pa z vodnikom.

Nekaj slik iz zadnjih dveh obiskov:

Samo en filmček iz gurtne čez kanjon Mostnice. Zaradi pozne ure slike niso ravno vredne objave, ko pa jih naredimo jih dodam.

http://www.youtube.com/watch?v=mfcKcBNaQzg

Obilica dela in težave z nalaganjem slik so krive za zamudo pri tej objavi. Ker pa je opisano nekaj o prvenstveni smeri v severni steni Rušice stvar vseeno objavljam.

Grossglockner je bil v planu že dober mesec kot zadnji od strokovnih izpitov, vreme pa vzpona nanj ni dovolilo. Prejšnji teden pa se je le uneslo in v torek sva se z Lorijem odpeljala do Kalsa in v dežju pristopila do zimske sobe na Studelhute. Imela sva malo težav s kurjenjem, saj so bila drva mokra in bilo jih je bolj malo, tako da sem postal specialist za uničevanje tnalc v okolici Velikega Kleka. Po kratki noči sva ob pol štirih zjutraj krenila proti Glocknerwandu. Sneg je na začetku pokazal zobe in se je kar pošteno udiral, vendar pa se je z višino močno izboljšal. Tako sva dokaj hitro prišla na greben in prvega od sedmih vrhov, od tam pa naju je močan veter pregnal v prečenje pod grebenom. Neskončne flanke so nama pile moči in kar malo sva si oddahnila, ko sva prišla na vršni del grbena in začela plezati v malo bolj zahtevnem svetu. Sestop z vrha je bil snežen in dobro uhojen, čez lednik pa sva se kot dva pijanca opotekala in padala v luknje južnega snega.

Sledila sta dva delovna dneva in v soboto sem komaj zbral voljo, da sva z Maticem odšla pobliže pogledat severno steno Rušice, ki sem si jo nagledal ob pobegu z grbena dober mesec nazaj.

Izkazalo se je, da se je splačalo vstati in dostopati dve uri in pol, saj sva splezala res lepo smer zmernih težav v odlični skali. Poimenovala sva jo Boroška miss, ocenila pa s 6/4-5. Varovanje sva urejala z metulji in zatiči, kakšen klin je zapel le na stojiščih. Dostopila sva iz Pišnice, vendar ponavljalcem svetujev pristop na Kurji vrh in spust pod steno. Glede na to, da sva spodnji skok v eno smer obvila po eni strani in nazaj grede poizkusila še po drugi in naju nobena stran ni prepričala ne vem, če iz te smeri obstaja kakšna pametna varianta razen lomastenja po strmih travah in gozdu.

V nedeljo pa naju je napoved neviht in odstonost volje do hoje prepričala v malo več vožnje in napad na Gorsko rožo v Zadnjiškem ozebniku. Lepa mser z malo dostopa, dosti plezanja in ocenami, ki ti dajo misliti da si dober. Smer sva zmogla na pogled, obema pa se je še najtežja zdela prečka ocenjena s 7a, ki mogoče zdrži svojo oceno. Raztežaj ocenjen s 7b pa tudi zavoljo najine iznjdljivosti(pavza v leže pred koncem previsa) zasluži nekje onrog 6c+

Še nekaj slikic iz preteklega tedna:

V letošnjem poletju izvajamo tečaje gibanja po zavarovanih plezalnih poteh. Tečaj je namenjen vsem, ki nimajo izkušenj iz zahtevnejših poti. Spoznali bomo opremo, osnovne vrvne tehnihe, nevarnosti v gorah pozimi in tudi različne cilje pri nas doma in v tujini.

Tečaj bo potekal na Vršiču in v njegovi okolici, program pa je sledeč:

Petek:

8.30     zbor Gozd Martuljek

9.00     uporaba pasu, samovarovalnega kompleta, čelade, razlike med opremo

9.30     učenje osnovnih gorniških vozlov

10.00   učenje osnov vrvne tehnike(premagovanje snežišč, potrgane jeklenice…)

12.00   kosilo

13.00   praktična uporaba naučenih vsebin v skalnem labirintu Hladnik

17.00   odhod do Koče na Gozdu

18.00   večerja

19.00   predavanje- nevarnosti v gorah poleti

Sobota:

7.00     zajtrk

8.00     odhod na prelaz Vršič

8.30     odhod na Malo Mojstrovko po Hanzovi poti, nadaljevanje na Veliko Mojstrovko in sestop čez Grebenec na Vršič

16.00   odhod do Koče na Gozdu

17.00   predavanje- izbira zavarovanih plezalnih poti v Sloveniji in tujini

18.00   večerja

Nedelja:

6.00     zajtrk

7.00     odhod na Prisank po Hanzovi poti, sestop po grebenski poti na Vršič

15.00   prihod do Koče na Gozdu, analiza tečaja in odhod domov

Cena za tečaj je 280€ in velja pri udeležbi 4 gostov. V ceno je vključen 2 krat polpenzion na Koči na Gozdu, vodenje tur in izposoja opreme.

Spisek opreme dobijo gostje pred začetkom tečaja po mailu.

Čeprav je v dolini že pravo poletje v hribih še vlada zima. Z Brenom in Liz smo Triglav osvojili včeraj iz Krme, potrebovali pa smo 13 ur. Sneg se začne malo nad pastirsko kočo in je kar južen. Pristop na vrh je priporočen v zgodnjih jutranjih urah, saj zna biti sestop drugače kar zoprn. Količina snega na vrhu nas je presenetila, saj od stolpa ven gleda samo zastavica. Dan pa je bil tak, kot si ga lahko samo želimo.

Več pa v slikah.

Zadnji mesec pred odhodom na Sardinijo je bil bolj delovne narave, zato je tudi športno plezalna forma in z njo tudi pričakovanja padla. Namesto dolgih smeri smo si tokrat izbrali plezališča. Vsak dan smo plezali v drugem in prepotovali cel severni del otoka. Kljub ne ravno odlični formi je šlo na pogled v smereh do 7a, naplezali pa smo se v vseh tipih plezarije, od granitnih plat do navpičnega in previsnega apnenca. Vreme kot ga za prvi maj še ni bilo, dež ob prihodu in odhodu, vmes pa 7 lepih dni.

Na Sardinijo se zagotovo še vrnemo. Več pa naj povedo slike.

Razmere nam v zadnjem mesecu niso bile ravno naklonjene, zato smo z strokovnimi izpiti za gorske vodnike vsi čakali in odlašali do zadnjega. Ker pa jih je treba opraviti, smo se v preteklem tednu zopet odpravili v hribe. Za vikend smo iz Kalsa krenili proti Studel hute in se čez Rosmariswandsattel spustili na Pasterzo in povzpeli še na Johanisberg. Med smučanjem do Oberwalder hute smo opravili še z reševanjem iz ledeniških razpok. Ta dan nas je navdušil z prelepim vremenom in obilico pršiča. Prespali smo na Oberwalder hute in se naslednji dan podali proti severu in našemu drugemu cilju, Wiesbachornu. Ta dan vreme ni bilo ravno idealno, začelo se je z meglo, ki pa je počasi izginila in ostal je samo še veter, ki pa je bil dovolj močan, da nam je preprečil vzpon na vrh. Zato smo od bivaka odsmučali proti jezu nad Kaprunom, kjer smo ujeli prijaznega delavca, da nas je skozi tunele zapeljal v dolino. Smučarija ni bila tako dobra kot prvi dan, a vseeno odlična.

Sledil je dan počitka, nato pa še zadnja tura, grebensko prečenje Rušice in Rigljice z vzponom na Frdamane police. Kljub zgodnjemu vstajanju sva se že ob petih zjutaj krepko udirala in napredovala počasneje, kot je bilo planirano. Za vzpon na greben sva si izbrala grapo, ki ni originalna, a je izgledala nadvse mikavno. Na vrhu pa se je zaprla in turo sva si popestrila z dvema raztežajema plezanja po slabem snegu in krušljivi skali skozi okno. Na Rigljico je šlo brez problemov v okviru letnega pristopa, sneg še vedno ni bil idealen. Tudi na Rušico je bilo podobno, pri spustu iz Rušice pa sva pobliže pogledala snežišča na južni strani, ki pa so bila tako gnila, da sva iz škrbine med Rušico in Vrhom nad Rudo pobegnila v Pišnico.

Bilanca preteklega tedna so trije lepi dnevi preživeti v hribih, dvakrat vstajanje ob 2 h zjutraj in upam da zaključek šolanja za gorskega vodnika.

Več pa naj povedo slike.